Chiaroscuro - petič!

Še teden dni nas loči od pete poletne slikarske šole Chiaroscuro - pod vodstvom akademskega slikarja Rudolfa Španzla.
Za vse, ki ne veste, kdo je gospod Španzel, tale povezava:
http://www.ng-slo.si/default.asp?k=razstava_dogodek&rid=111

In za vse, ki mislite, da ga ne poznate:











Slikar je namreč avtor vseh portretov, ki smo jih občudovali na slovenskem denarju.

Letos je prijavljenih okrog petdeset tečajnikov, kar pomeni, da bo v gradu Novo Celje in v njegovi okolici kar velik živ žav.

Zadnji dan!

Otvoritev





Ob otvoritvi četrte razstave se je zbrala precejšnja množica ljudi, med njimi nekaj imenitnih gostov, med njimi župan občine Žalec Alojz Posedel, pisatelj Miloš Mikeln, akademski slikar France Slana ter akademski kipar Janez Pirnat. Slednji je imel na otvoritvi slavnostni govor. In to zagotovo niso vsi! V drugi vrsti smo opazili pesnico Elzo Budau (saj veste: Poletna noč), ki nadvse ceni delo Rudija Španzla in je nasploh ljubiteljica vsega lepega.













Razstava


Nekateri prostori v dvorcu so obnovljeni in kar sijejo v razkošju, drugi pa so še v precej žalostnem stanju.
Slike in tihožitja, ki so bili razstavljeni v temačnih, zaprašenih prostorih dvorca, so dali razstavi pridih skrivnostnosti in čarobnosti. V tišini bi zlahka opazil tančice grajske gospodične, ki se sprehaja med platni in si nemara celo zaželi, da bi si katerega izmed njih obesila v svoji sobi.



V pritličju in na stopnišču so razstavljena dela mlajših udeležencev, v dvorani v drugem nadstropju pa akti, ki so jih ob večerih ustvarjali odrasli udeleženci.
V sobani poleg dvorane si lahko ogledamo zbirko grafičnih listov. Če ne dirjaš mimo, temveč si jih podrobno ogledaš, šele spoznaš, kako natančno so grafike izdelane in koliko truda je bilo vloženega v vsako od njih.







Zaključek slikarske šole. Sem in tja je bila sila naporna: kadar tečajnik ni in ni znal pričarati prave barve na platnu, kadar portret (še) ni bil prav nič podoben modelu in kadar so prsti odreveneli od vrezovanja črt v linolej ali cinkovo ploščo. zdaj so ostali le še lepi spomini in marsikdo se je vprašal:
"A je že konec?!"
Da. Čez teden dni se prične šola in z njo kup obveznosti - čez leto dni pa se spet vidimo!


Mediji o nas

Vse, kar si si želel vedeti o slikarski šoli Chiaroscuro, si lahko prebral v tem blogu - za vse tiste, ki ga na spletu nikakor ne morejo odkriti, pa so na voljo novice v drugih medijih.


Med delom v dvorcu so nas obiskali Savinjska, Velenjska in Celjska TV ter Radio Celje.

Novice o naši šoli so posredovali še: Radio Sora iz Škofje Loke, radio Fantasy, dnevniki Večer, Delo in Dnevnik ter časopisa Novi tednik in Utrip Savinjske doline.
Mnogi novinarji se bodo udeležili tudi večerne otvoritve razstave. Slavnostni govornik bo akademski kipar Janez Pirnat. Več o njem izveš tule:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Pirnat

Kaj pa razstava?

Otvoritev bo jutri, torej v četrtek ob 19.00 v dvorcu Novo Celje, kajpada.

Če ne verjamete, poglejte jutri v časopise!

Tečajniki zaključujejo z delom - jutri bo le še čas za podpisovanje grafik, izbor slik za razstavo in postavljanje razstave.

Grafike so natisnjene. Ko se posušijo, bodo nared za podpisovanje.

Najbolj navdušeni jih tiskajo še ta trenutek. Gospe na sliki spadajo k odraslim tečajnikom, a prihajajo v dvorec že dopoldne, ker ne želijo zamuditi nasvetov slikarja Rudija Španzla in grafika Bogdana Renka.

Tretja skupina se spopada s slikanjem z oljem, izdelujejo portret štiriinosemdesetletne gospe.

Komur portret ne diši, si izbere tihožitje (ki se ne premika in ne potrebuje odmora).

Tole so naši najmlajši. Odmor izkoristijo za žogobrc, kajpada.

Punce iz prve skupine - tiste, ki med slikanjem poslušajo skupino Deep purple in ki so se med odmorom sploh pustile slikati.

Zakaj neki je druga skupina tako nasmejana? Verjetno zaradi krofa, ki so ga dobili za desert pri kosilu. Morda pa zaradi imenitnih barvnih grafik, ki so jih dopoldne dokončali.

Krofi gor ali dol, slike morajo biti danes dokončane! Slikar Rudi deli še zadnje nasvete. Nikoli ni to le tehničen nasvet, vedno postreže še z zanimivimi drobtinicami iz zgodovine slikarstva in z anekdotami o starih slikarskih mojstrih.

Slikanje z oljem je silno imenitna umetnost. Popackaš se lahko do nezavesti, namešaš lahko katerekoli barve, nanašaš pa jih lahko eno vrh druge, tako, da ni panike, če se zmotiš.

Kam je izginila Dona?

V poletni šoli se dogaja še marsikaj. Spletajo se nova prijateljstva, marsikdo razdre kakšno žaltavo, o tem in onem pa bi se dalo napisati krajšo kriminalno zgodbo.

Recimo o Doni, ki je včeraj po kosilu izginila. Ni je bilo v gradu, v nobeni od premnogih soban. Ni je bilo na veceju. Ni je bilo v nobenem od šotorov.

Prijateljice so pretaknile ves grad in vsakogar, ki so ga srečale, vprašale, če je kaj videl Dono.

Dona se je kratkomalo vdrla v zemljo!

No, pa se ni!

V parku raste tudi visok in gost grm. In v tem grmu je tičala, s knjigo v naročju in brala knjigo.

To je ta knjiga.