Dunya, Casanova, Oljka in Pekel
Dunya in Casanova
Dunya je kobila in Casanova je konj. Dunya je stara dvajset let, skotila je že trinajst žrebičkov in zdaj jo je doletela čast, da jo je njen lastnik, Franci Žagar, pripeljal v park pred dvorec, kjer je pozirala tečajnikom. Martin Somi je pripeljal Casanovo, štiriletnega konjiča, menda silno slavnih staršev.
To je bila vaja krokija - hitrega risanja skice, kajti konjička nista ravno vajena poziranja in jima niti na misel ni prišlo, da bi tri ure nepremično stala pod drevesom. Tako so tečajniki narisali cel kup skic: konja od spredaj, konja od zadaj, konja z leve strani, konja z desne strani.
Vaja je bila precej zahtevna. Konj je imenitna žival, ki spremlja človeka od prazgodovine, je najžlahtnejša med živalmi, ki jih je udomačil - in hkrati silno zahtevna za risanje: enkrat narišeš preveliko glavo, drugič prekratek gobec , tretjič predolg trup . Potrebno je mnogo in še enkrat mnogo skic, preden ti skica konja "zleze v roko".
Izlet na goro Oljko in v jamo Pekel
Popoldne so se tečajniki brez svinčnikov in radirk podali na goro Oljko. Gora je dobila ime po sliki, ki krasi cerkev na vrhu gore (na sliki je upodobljen Jezus na Oljski gori).
Z gore so jo mahnili naravnost v pekel. Ne v tisti vroči pekel s peklenščki. V jamo Pekel, v kateri so se dodobra ohladili, saj je povprečna temperatura v njej okrog deset stopinj.
Pred vhodom v jamo.
Kakor se za vsak pravi izlet spodobi, se je tudi ta končal s piknikom.
Tale zapis pa naj se konča kot v pravljicah: ... In vsi so jedli in pili, dokler ni vsega zmanjkalo in so se zadovoljni odpravili domov. Sicer pa je to res, ne pravljica!
Dunya je kobila in Casanova je konj. Dunya je stara dvajset let, skotila je že trinajst žrebičkov in zdaj jo je doletela čast, da jo je njen lastnik, Franci Žagar, pripeljal v park pred dvorec, kjer je pozirala tečajnikom. Martin Somi je pripeljal Casanovo, štiriletnega konjiča, menda silno slavnih staršev.
To je bila vaja krokija - hitrega risanja skice, kajti konjička nista ravno vajena poziranja in jima niti na misel ni prišlo, da bi tri ure nepremično stala pod drevesom. Tako so tečajniki narisali cel kup skic: konja od spredaj, konja od zadaj, konja z leve strani, konja z desne strani.
Vaja je bila precej zahtevna. Konj je imenitna žival, ki spremlja človeka od prazgodovine, je najžlahtnejša med živalmi, ki jih je udomačil - in hkrati silno zahtevna za risanje: enkrat narišeš preveliko glavo, drugič prekratek gobec , tretjič predolg trup . Potrebno je mnogo in še enkrat mnogo skic, preden ti skica konja "zleze v roko".
Izlet na goro Oljko in v jamo Pekel
Popoldne so se tečajniki brez svinčnikov in radirk podali na goro Oljko. Gora je dobila ime po sliki, ki krasi cerkev na vrhu gore (na sliki je upodobljen Jezus na Oljski gori).
Tisti med njimi, ki niso bili preveč upehani od strme poti navzgor, so si ogledali cerkev in občudovali pogled na Savinjsko dolino. Cerkev Svetega križa ima dve svetišči, zgornje, v cerkvi, in spodnje, pod zemljo, do katerega vodita dva 11m dolga hodnika.
Z gore so jo mahnili naravnost v pekel. Ne v tisti vroči pekel s peklenščki. V jamo Pekel, v kateri so se dodobra ohladili, saj je povprečna temperatura v njej okrog deset stopinj.
Pred vhodom v jamo.
Kakor se za vsak pravi izlet spodobi, se je tudi ta končal s piknikom.
Tale zapis pa naj se konča kot v pravljicah: ... In vsi so jedli in pili, dokler ni vsega zmanjkalo in so se zadovoljni odpravili domov. Sicer pa je to res, ne pravljica!
avtor Mici ob
4:29 pop.
<< Domov