Chiaroscuro - četrtič!
Dvorec Novo Celje
Dvorec stoji sredi parka, v Dobriši vasi pri Žalcu.
Nekdaj je tod mimo tekla deželna cesta, ki je povezovala Dunaj in Trst. Dvorec je dal postaviti grof Anton Gaisruck, gradili pa so ga med leti 1754 in 1760.
Pritličje je bilo namenjeno gospodarskim potrebam, v mezzaninu (hm, to je verjetno prvo nadstropje) so bili gospoščinski uradi, v tretji etaži pa je bil takoimenovani piano nobile - gosposko nadstropje s slavnostno dvorano vred. V tem nadstropju je prebivala Gaisruckova družina, tu so se vrstili svečani sprejemi in prireditve.
Ravno v tej slavnostni dvorani in v sobanah okrog nje se v teh dneh že četrtič odvija Chiaroscuro - slikarska šola Rudolfa Španzla.
Zaenkrat o zgodovini dvorca tule ne boš izvedel nič več. Če te še karkoli zanima, si lahko ogledaš razstavo v pritličju dvorca ali pa pokukaš v knjižico Ivana Stoparja: Dvorec Novo Celje.
Mentorji
Četudi je šola slikarska in še poletna povrhu, brez profesorjev ne gre! V tej šoli ne dajejo ocen, še najmanj takih številčnih, zato jih raje kot profesorji imenujem mentorji. Tu sta profesorici likovne vzgoje Breda Bračko in Regina Mratinkovič, slikarka Barbara Zupanc, absolventa Šole lepih umetnosti v Benetkah Rok Slana in Dorian Španzel in mojster grafike Bogdan Renko. Za piko na i pa z nasveti, demonstracijami in primeri iz zgodovine slikarstva poskrbi akademski slikar Rudolf Španzel. Mimogrede pove še katero od zgodb (in resnic) o dvorcu, o življenju v okolici Žalca v starih časih ali pa mimogrede izda katero od skrivnosti mojstrov slikanja.
Učenci, slušatelji ali kaj tretjega?
No, prav. Čisto vsakdanji učenci že niso. Niti najmanj ne - večinoma sploh ne klepetajo, temveč so globoko zatopljeni v delo: slikanje, risanje in urezovanje sledov v linolej ali kovinsko ploščo. Zdaj vsaj vemo, zakaj nikomur od mentorjev ni treba povzdigniti glasu; tako ali tako nihče ne klepeta ali pa le tu in tam, ko si vzame odmor, da pretegne roke, noge in jezik.
Tudi slušatelji niso - ker sodelovanje v slikarski šoli ne pomeni poslušanja in zapisovanja nekih zakonitosti. So pač udeleženci, ki trdo delajo, ker so si sami izbrali, da bodo del počitnic preživeli v slikarski družbi. Kakšna nagrada jih čaka? Razstavljena dela ob zaključku šole, veliko novega znanja na področju slikarstva in cel kup novih znancev. Nemara se porodi tudi nova ljubezen, kdo bi vedel. Seveda to zadnje ne sodi v šolnino, to je tako, za povrhu in pride ali pa sploh ne!
In še ...
Nekdo mora poskrbeti za prehrano, pa zato, da je material za bodoče slikarske mojstre in mojstrice vedno na voljo (In kavica za mentorje, si mislim!), da na izletu vse teče gladko in da pridejo vabila na otvoritev razstave na prave naslove ob pravem času. Tu je glavna Lidija, na pomoč pa ji priskoči tudi Uroš (in neka Majda, ki dela nekje v pisarni in jo Lidija kar naprej kliče po mobitelu).
Dvorec stoji sredi parka, v Dobriši vasi pri Žalcu.
Nekdaj je tod mimo tekla deželna cesta, ki je povezovala Dunaj in Trst. Dvorec je dal postaviti grof Anton Gaisruck, gradili pa so ga med leti 1754 in 1760.
Pritličje je bilo namenjeno gospodarskim potrebam, v mezzaninu (hm, to je verjetno prvo nadstropje) so bili gospoščinski uradi, v tretji etaži pa je bil takoimenovani piano nobile - gosposko nadstropje s slavnostno dvorano vred. V tem nadstropju je prebivala Gaisruckova družina, tu so se vrstili svečani sprejemi in prireditve.
Ravno v tej slavnostni dvorani in v sobanah okrog nje se v teh dneh že četrtič odvija Chiaroscuro - slikarska šola Rudolfa Španzla.
Zaenkrat o zgodovini dvorca tule ne boš izvedel nič več. Če te še karkoli zanima, si lahko ogledaš razstavo v pritličju dvorca ali pa pokukaš v knjižico Ivana Stoparja: Dvorec Novo Celje.
Mentorji
Četudi je šola slikarska in še poletna povrhu, brez profesorjev ne gre! V tej šoli ne dajejo ocen, še najmanj takih številčnih, zato jih raje kot profesorji imenujem mentorji. Tu sta profesorici likovne vzgoje Breda Bračko in Regina Mratinkovič, slikarka Barbara Zupanc, absolventa Šole lepih umetnosti v Benetkah Rok Slana in Dorian Španzel in mojster grafike Bogdan Renko. Za piko na i pa z nasveti, demonstracijami in primeri iz zgodovine slikarstva poskrbi akademski slikar Rudolf Španzel. Mimogrede pove še katero od zgodb (in resnic) o dvorcu, o življenju v okolici Žalca v starih časih ali pa mimogrede izda katero od skrivnosti mojstrov slikanja.
Učenci, slušatelji ali kaj tretjega?
No, prav. Čisto vsakdanji učenci že niso. Niti najmanj ne - večinoma sploh ne klepetajo, temveč so globoko zatopljeni v delo: slikanje, risanje in urezovanje sledov v linolej ali kovinsko ploščo. Zdaj vsaj vemo, zakaj nikomur od mentorjev ni treba povzdigniti glasu; tako ali tako nihče ne klepeta ali pa le tu in tam, ko si vzame odmor, da pretegne roke, noge in jezik.
Tudi slušatelji niso - ker sodelovanje v slikarski šoli ne pomeni poslušanja in zapisovanja nekih zakonitosti. So pač udeleženci, ki trdo delajo, ker so si sami izbrali, da bodo del počitnic preživeli v slikarski družbi. Kakšna nagrada jih čaka? Razstavljena dela ob zaključku šole, veliko novega znanja na področju slikarstva in cel kup novih znancev. Nemara se porodi tudi nova ljubezen, kdo bi vedel. Seveda to zadnje ne sodi v šolnino, to je tako, za povrhu in pride ali pa sploh ne!
In še ...
Nekdo mora poskrbeti za prehrano, pa zato, da je material za bodoče slikarske mojstre in mojstrice vedno na voljo (In kavica za mentorje, si mislim!), da na izletu vse teče gladko in da pridejo vabila na otvoritev razstave na prave naslove ob pravem času. Tu je glavna Lidija, na pomoč pa ji priskoči tudi Uroš (in neka Majda, ki dela nekje v pisarni in jo Lidija kar naprej kliče po mobitelu).
avtor Mici ob
10:55 pop.
<< Domov