nedelja, avgust 20, 2006

Prvi pravi odtisi

Po dveh dneh muk in težav z nožiči, s popravki enkrat na enem, drugič na drugem koncu linoleja, z nekaj poskusnimi odtisi - so danes z Bogdanovo pomočjo in pod budnim Rudijevim očesom nastali končni izdelki, grafike na "nobel" papirju, take, da si zaslužijo več odtisov in da bi si jih želeli dobiti za rojstni dan vsi, ki tole prebirate.



Biseri Šempetra

Govorimo o Šempetru v Savinjski dolini (od Celja je oddaljen 14 km).
Ker je nedelja, smo si popoldne vzeli prosto, se naložili na avtobus in odbrzeli do tja.
Nekdaj je skozi Šempeter vodila rimska cesta. Ob njej so si tedanji prebivalci postavljali grobnice, revnejši med njimi pa vsaj grobove, obložene s težkimi kamni. Prostor, kjer so si Rimljani postavljali grobnice, imenujemo nekropola - mesto mrtvih ali po naše grobišče.
Do odkritja nekropole je prišlo po naključju, leta 1952. Pri zemeljskih delih v sadovnjaku so naleteli na kip sedeče ženske. Pričeli so z izkopavanji, leta 1960 pa je v Šempetru nastal arheološki park s štirimi v celoti obnovljenimi grobnicami in številnimi manjšimi nagrobniki (povzeto po zloženki Pokrajinskega muzeja v Celju, avtorice Irene Lazar).

Ta park smo obiskali in skozenj nas je vodila prijazna vodička. Tu in tam je zanimiv komentar dodal še gospod Rudi.
Malce s težavo smo sledili razlagi, kajti pripekala je neznosna vročina!



Pa so v Šempetru poskrbeli tudi za tiste, ki se želijo ohladiti. Ne, ne s klimatskimi napravami, temveč z več kot tri milijone let staro podzemno jamo, ki jo imenujejo Pekel. Zakaj ravno Pekel in ne kaj drugega? Nad vhodom v jamo je narava v skalo zarisala podobo peklenščka - in če želiš vstopiti v jamo, se moraš izmuzniti prav med njegovimi nogami!

In že smo se znašli v podzemnem kraljestvu - občutki so bili podobni, kot bi se zaprli v domači hladlinik - vsaj kar se tiče temperature, ki ne preseže deset stopinj celzija.
Dobre pol ure smo se v spremstvu zgovorne vodičke potikali po jami. V "Peklu", ki ni pekel, saj je bil mrzel, smo se sprehodili med raznovrstnimi kapniki in po mostičkih nad brzicami Peklenščice. Skozi ozek prehod smo se prerinili do hrumečega slapa, iz jame pa prišli kakih sto metrov više kot smo vanjo vstopili.
Res, ohladitev nam je nadvse dobro dela!

Ogledali smo si torej dve znamenitosti Šempetra, ki sta po nastanku popolnoma različni: nekropolo, ki je delo človeških rok ter kraško jamo, ki jo je ustvarila narava sama.