sreda, avgust 22, 2007

Kaj pa razstava?

Otvoritev bo jutri, torej v četrtek ob 19.00 v dvorcu Novo Celje, kajpada.


Če ne verjamete, poglejte jutri v časopise!


Tečajniki zaključujejo z delom - jutri bo le še čas za podpisovanje grafik, izbor slik za razstavo in postavljanje razstave.




Grafike so natisnjene. Ko se posušijo, bodo nared za podpisovanje.










Najbolj navdušeni jih tiskajo še ta trenutek. Gospe na sliki spadajo k odraslim tečajnikom, a prihajajo v dvorec že dopoldne, ker ne želijo zamuditi nasvetov slikarja Rudija Španzla in grafika Bogdana Renka.








Tretja skupina se spopada s slikanjem z oljem, izdelujejo portret štiriinosemdesetletne gospe.











Komur portret ne diši, si izbere tihožitje (ki se ne premika in ne potrebuje odmora).







Tole so naši najmlajši. Odmor izkoristijo za žogobrc, kajpada.








Punce iz prve skupine - tiste, ki med slikanjem poslušajo skupino Deep purple in ki so se med odmorom sploh pustile slikati.








Zakaj neki je druga skupina tako nasmejana? Verjetno zaradi krofa, ki so ga dobili za desert pri kosilu. Morda pa zaradi imenitnih barvnih grafik, ki so jih dopoldne dokončali.













Krofi gor ali dol, slike morajo biti danes dokončane! Slikar Rudi deli še zadnje nasvete. Nikoli ni to le tehničen nasvet, vedno postreže še z zanimivimi drobtinicami iz zgodovine slikarstva in z anekdotami o starih slikarskih mojstrih.














Slikanje z oljem je silno imenitna umetnost. Popackaš se lahko do nezavesti, namešaš lahko katerekoli barve, nanašaš pa jih lahko eno vrh druge, tako, da ni panike, če se zmotiš.








Kam je izginila Dona?

V poletni šoli se dogaja še marsikaj. Spletajo se nova prijateljstva, marsikdo razdre kakšno žaltavo, o tem in onem pa bi se dalo napisati krajšo kriminalno zgodbo.

Recimo o Doni, ki je včeraj po kosilu izginila. Ni je bilo v gradu, v nobeni od premnogih soban. Ni je bilo na veceju. Ni je bilo v nobenem od šotorov.

Prijateljice so pretaknile ves grad in vsakogar, ki so ga srečale, vprašale, če je kaj videl Dono.

Dona se je kratkomalo vdrla v zemljo!

No, pa se ni!

V parku raste tudi visok in gost grm. In v tem grmu je tičala, s knjigo v naročju in brala knjigo.

To je ta knjiga.