Poletna šola Chiaroscuro

Chiaroscuro - petič!

2008-08-11T08:48:00.003+02:00

Še teden dni nas loči od pete poletne slikarske šole Chiaroscuro - pod vodstvom akademskega slikarja Rudolfa Španzla.
Za vse, ki ne veste, kdo je gospod Španzel, tale povezava:
http://www.ng-slo.si/default.asp?k=razstava_dogodek&rid=111

In za vse, ki mislite, da ga ne poznate:

Slikar je namreč avtor vseh portretov, ki smo jih občudovali na slovenskem denarju.

Letos je prijavljenih okrog petdeset tečajnikov, kar pomeni, da bo v gradu Novo Celje in v njegovi okolici kar velik živ žav.

Zadnji dan!

2007-08-23T10:37:00.000+02:00

Otvoritev

Ob otvoritvi četrte razstave se je zbrala precejšnja množica ljudi, med njimi nekaj imenitnih gostov, med njimi župan občine Žalec Alojz Posedel, pisatelj Miloš Mikeln, akademski slikar France Slana ter akademski kipar Janez Pirnat. Slednji je imel na otvoritvi slavnostni govor. In to zagotovo niso vsi! V drugi vrsti smo opazili pesnico Elzo Budau (saj veste: Poletna noč), ki nadvse ceni delo Rudija Španzla in je nasploh ljubiteljica vsega lepega.

Razstava

Nekateri prostori v dvorcu so obnovljeni in kar sijejo v razkošju, drugi pa so še v precej žalostnem stanju.
Slike in tihožitja, ki so bili razstavljeni v temačnih, zaprašenih prostorih dvorca, so dali razstavi pridih skrivnostnosti in čarobnosti. V tišini bi zlahka opazil tančice grajske gospodične, ki se sprehaja med platni in si nemara celo zaželi, da bi si katerega izmed njih obesila v svoji sobi.

V pritličju in na stopnišču so razstavljena dela mlajših udeležencev, v dvorani v drugem nadstropju pa akti, ki so jih ob večerih ustvarjali odrasli udeleženci.
V sobani poleg dvorane si lahko ogledamo zbirko grafičnih listov. Če ne dirjaš mimo, temveč si jih podrobno ogledaš, šele spoznaš, kako natančno so grafike izdelane in koliko truda je bilo vloženega v vsako od njih.

Zaključek slikarske šole. Sem in tja je bila sila naporna: kadar tečajnik ni in ni znal pričarati prave barve na platnu, kadar portret (še) ni bil prav nič podoben modelu in kadar so prsti odreveneli od vrezovanja črt v linolej ali cinkovo ploščo. zdaj so ostali le še lepi spomini in marsikdo se je vprašal:
"A je že konec?!"
Da. Čez teden dni se prične šola in z njo kup obveznosti - čez leto dni pa se spet vidimo!

Mediji o nas

Vse, kar si si želel vedeti o slikarski šoli Chiaroscuro, si lahko prebral v tem blogu - za vse tiste, ki ga na spletu nikakor ne morejo odkriti, pa so na voljo novice v drugih medijih.

Med delom v dvorcu so nas obiskali Savinjska, Velenjska in Celjska TV ter Radio Celje.

Novice o naši šoli so posredovali še: Radio Sora iz Škofje Loke, radio Fantasy, dnevniki Večer, Delo in Dnevnik ter časopisa Novi tednik in Utrip Savinjske doline.
Mnogi novinarji se bodo udeležili tudi večerne otvoritve razstave. Slavnostni govornik bo akademski kipar Janez Pirnat. Več o njem izveš tule:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Pirnat

Kaj pa razstava?

2007-08-22T17:40:00.000+02:00

Otvoritev bo jutri, torej v četrtek ob 19.00 v dvorcu Novo Celje, kajpada.

Če ne verjamete, poglejte jutri v časopise!

Tečajniki zaključujejo z delom - jutri bo le še čas za podpisovanje grafik, izbor slik za razstavo in postavljanje razstave.

Grafike so natisnjene. Ko se posušijo, bodo nared za podpisovanje.

Najbolj navdušeni jih tiskajo še ta trenutek. Gospe na sliki spadajo k odraslim tečajnikom, a prihajajo v dvorec že dopoldne, ker ne želijo zamuditi nasvetov slikarja Rudija Španzla in grafika Bogdana Renka.

Tretja skupina se spopada s slikanjem z oljem, izdelujejo portret štiriinosemdesetletne gospe.

Komur portret ne diši, si izbere tihožitje (ki se ne premika in ne potrebuje odmora).

Tole so naši najmlajši. Odmor izkoristijo za žogobrc, kajpada.

Punce iz prve skupine - tiste, ki med slikanjem poslušajo skupino Deep purple in ki so se med odmorom sploh pustile slikati.

Zakaj neki je druga skupina tako nasmejana? Verjetno zaradi krofa, ki so ga dobili za desert pri kosilu. Morda pa zaradi imenitnih barvnih grafik, ki so jih dopoldne dokončali.

Krofi gor ali dol, slike morajo biti danes dokončane! Slikar Rudi deli še zadnje nasvete. Nikoli ni to le tehničen nasvet, vedno postreže še z zanimivimi drobtinicami iz zgodovine slikarstva in z anekdotami o starih slikarskih mojstrih.

Slikanje z oljem je silno imenitna umetnost. Popackaš se lahko do nezavesti, namešaš lahko katerekoli barve, nanašaš pa jih lahko eno vrh druge, tako, da ni panike, če se zmotiš.

Kam je izginila Dona?

V poletni šoli se dogaja še marsikaj. Spletajo se nova prijateljstva, marsikdo razdre kakšno žaltavo, o tem in onem pa bi se dalo napisati krajšo kriminalno zgodbo.

Recimo o Doni, ki je včeraj po kosilu izginila. Ni je bilo v gradu, v nobeni od premnogih soban. Ni je bilo na veceju. Ni je bilo v nobenem od šotorov.

Prijateljice so pretaknile ves grad in vsakogar, ki so ga srečale, vprašale, če je kaj videl Dono.

Dona se je kratkomalo vdrla v zemljo!

No, pa se ni!

V parku raste tudi visok in gost grm. In v tem grmu je tičala, s knjigo v naročju in brala knjigo.

To je ta knjiga.

Biti model

2007-08-21T10:37:00.000+02:00

Bi hotel pozirati kot model v slikarski šoli? Po vsej verjetnosti se ti to zdi otročje lahek posel. In koliko časa zdržiš pri pouku popolnoma pri miru? Pet, morda deset minut?

Model pozira tri ure skupaj - tečajniki bi risali in risali, a model potrebuje odmor, da se spočije od mirovanja.

In prav zares imajo vsake oči svojega malarja: ko model vstane, da si pretegne ude, si ogleduje risbe tečajnikov in na vsaki od njih je videti malce drugačen.

Bodoči umetniki ...

2007-08-21T09:44:00.000+02:00

Zagotovo bo kdo izmed tečajnikov postal velik umetnik, vsem ostalim pa bo ostala v spominu čudovita izkušnja ustvarjanja v družbi s pravimi umetniki. Kot odrasli bodo znali ceniti umetnost in predvsem: znali bodo ločiti med zrni in plevelom - ali kot bi se slikovito izrazil Vlado Žabot: da bodo znali razlikovati med biseri in kozjimi bobki.

Bodoči umetniki so:
I. skupina: Kim Seles, Dona Pratnekar, Kaja Tamše, Karin Požin, Nuša Cvijetičanin, Nejc Maček, Anže Trifunovič, Silina Senica Pintar, Eva Polenik, Jan Geršak, Tina Korošec, Estera Lovrec, Hana Cimperman, Marko Koceli in Matija Ranzinger.
Zanje skrbita mentorici Barbara in Regina.

II. skupina: Nina Čehovin, Sara Chiba, Marja Nikolčič, Živa Lencl, Rebeka Tratnik in Tim Zazijal.
Njihova mentorica je Breda.

III. skupina: Tjaša Platovšek Košir, Blažka Sevčnikar, Tajda Senič, Maša Šporn, Sandra Majhenšek, Ana Goršek, Maja Šaver, Matjaž Krašovc Anderlič, Lara Mastnak, Lea Hudournik, Neja Likar in Žiga Rus.
Mentorja sta Rok in Dorian.

Odrasli, ki obiskujejo šolo popoldne in zvečer: Barbara Dimec, Ivan Žurej, Kristina Marija Kočevar, Tina Prislan, Janez Prislan, Mateja Kočevar Maček, Uroš Koceli, Simona Klokočovnik, Irena Čmer, Lidija Hribovšek, Stella Muzlovič, Rok Komel in Denis Polanc.
Njihovo delo poteka pod budnim očesom Rudija, Roka in Doriana.

Dunya, Casanova, Oljka in Pekel

2007-08-19T16:29:00.000+02:00

Dunya in Casanova

Dunya je kobila in Casanova je konj. Dunya je stara dvajset let, skotila je že trinajst žrebičkov in zdaj jo je doletela čast, da jo je njen lastnik, Franci Žagar, pripeljal v park pred dvorec, kjer je pozirala tečajnikom. Martin Somi je pripeljal Casanovo, štiriletnega konjiča, menda silno slavnih staršev.

To je bila vaja krokija - hitrega risanja skice, kajti konjička nista ravno vajena poziranja in jima niti na misel ni prišlo, da bi tri ure nepremično stala pod drevesom. Tako so tečajniki narisali cel kup skic: konja od spredaj, konja od zadaj, konja z leve strani, konja z desne strani.

Vaja je bila precej zahtevna. Konj je imenitna žival, ki spremlja človeka od prazgodovine, je najžlahtnejša med živalmi, ki jih je udomačil - in hkrati silno zahtevna za risanje: enkrat narišeš preveliko glavo, drugič prekratek gobec , tretjič predolg trup . Potrebno je mnogo in še enkrat mnogo skic, preden ti skica konja "zleze v roko".

Izlet na goro Oljko in v jamo Pekel

Popoldne so se tečajniki brez svinčnikov in radirk podali na goro Oljko. Gora je dobila ime po sliki, ki krasi cerkev na vrhu gore (na sliki je upodobljen Jezus na Oljski gori).

Tisti med njimi, ki niso bili preveč upehani od strme poti navzgor, so si ogledali cerkev in občudovali pogled na Savinjsko dolino. Cerkev Svetega križa ima dve svetišči, zgornje, v cerkvi, in spodnje, pod zemljo, do katerega vodita dva 11m dolga hodnika.

Z gore so jo mahnili naravnost v pekel. Ne v tisti vroči pekel s peklenščki. V jamo Pekel, v kateri so se dodobra ohladili, saj je povprečna temperatura v njej okrog deset stopinj.

Pred vhodom v jamo.

Kakor se za vsak pravi izlet spodobi, se je tudi ta končal s piknikom.
Tale zapis pa naj se konča kot v pravljicah: ... In vsi so jedli in pili, dokler ni vsega zmanjkalo in so se zadovoljni odpravili domov. Sicer pa je to res, ne pravljica!

Chiaroscuro - četrtič!

2007-08-17T22:55:00.000+02:00

Dvorec Novo Celje

Dvorec stoji sredi parka, v Dobriši vasi pri Žalcu.
Nekdaj je tod mimo tekla deželna cesta, ki je povezovala Dunaj in Trst. Dvorec je dal postaviti grof Anton Gaisruck, gradili pa so ga med leti 1754 in 1760.
Pritličje je bilo namenjeno gospodarskim potrebam, v mezzaninu (hm, to je verjetno prvo nadstropje) so bili gospoščinski uradi, v tretji etaži pa je bil takoimenovani piano nobile - gosposko nadstropje s slavnostno dvorano vred. V tem nadstropju je prebivala Gaisruckova družina, tu so se vrstili svečani sprejemi in prireditve.
Ravno v tej slavnostni dvorani in v sobanah okrog nje se v teh dneh že četrtič odvija Chiaroscuro - slikarska šola Rudolfa Španzla.

Zaenkrat o zgodovini dvorca tule ne boš izvedel nič več. Če te še karkoli zanima, si lahko ogledaš razstavo v pritličju dvorca ali pa pokukaš v knjižico Ivana Stoparja: Dvorec Novo Celje.

Mentorji

Četudi je šola slikarska in še poletna povrhu, brez profesorjev ne gre! V tej šoli ne dajejo ocen, še najmanj takih številčnih, zato jih raje kot profesorji imenujem mentorji. Tu sta profesorici likovne vzgoje Breda Bračko in Regina Mratinkovič, slikarka Barbara Zupanc, absolventa Šole lepih umetnosti v Benetkah Rok Slana in Dorian Španzel in mojster grafike Bogdan Renko. Za piko na i pa z nasveti, demonstracijami in primeri iz zgodovine slikarstva poskrbi akademski slikar Rudolf Španzel. Mimogrede pove še katero od zgodb (in resnic) o dvorcu, o življenju v okolici Žalca v starih časih ali pa mimogrede izda katero od skrivnosti mojstrov slikanja.

Učenci, slušatelji ali kaj tretjega?
No, prav. Čisto vsakdanji učenci že niso. Niti najmanj ne - večinoma sploh ne klepetajo, temveč so globoko zatopljeni v delo: slikanje, risanje in urezovanje sledov v linolej ali kovinsko ploščo. Zdaj vsaj vemo, zakaj nikomur od mentorjev ni treba povzdigniti glasu; tako ali tako nihče ne klepeta ali pa le tu in tam, ko si vzame odmor, da pretegne roke, noge in jezik.
Tudi slušatelji niso - ker sodelovanje v slikarski šoli ne pomeni poslušanja in zapisovanja nekih zakonitosti. So pač udeleženci, ki trdo delajo, ker so si sami izbrali, da bodo del počitnic preživeli v slikarski družbi. Kakšna nagrada jih čaka? Razstavljena dela ob zaključku šole, veliko novega znanja na področju slikarstva in cel kup novih znancev. Nemara se porodi tudi nova ljubezen, kdo bi vedel. Seveda to zadnje ne sodi v šolnino, to je tako, za povrhu in pride ali pa sploh ne!

In še ...
Nekdo mora poskrbeti za prehrano, pa zato, da je material za bodoče slikarske mojstre in mojstrice vedno na voljo (In kavica za mentorje, si mislim!), da na izletu vse teče gladko in da pridejo vabila na otvoritev razstave na prave naslove ob pravem času. Tu je glavna Lidija, na pomoč pa ji priskoči tudi Uroš (in neka Majda, ki dela nekje v pisarni in jo Lidija kar naprej kliče po mobitelu).

2007-06-26T21:52:00.000+02:00

Bo!
Se vidimo avgusta!

Kaj pa letos?

2007-04-17T16:26:00.000+02:00

Me prav zanima, če se letos spet srečamo.
Moram vprašati Rudija!

Razstava

2006-08-26T23:40:00.000+02:00

Malo pred sedmo zvečer so se pred dvorcem začeli zbirati povabljenci.

Lidija Koceli je previdna ženska, zato je imela za vse udeležence pripravljene majice v črni barvi, z znakom šole, seveda, ki smo jih oblekli, da se je na daleč videlo, kdo spada h Chiaroscuru in kdo med povabljence.

Akademski slikar Rudi Španzel je predstavil delo in prigode v poletni šoli. O tem, kakšna znanja je želel predstaviti mladim in o tem, kakšna so bila njegova pričakovanja do udeležencev. Tudi o tem, kako lahko srčne zadeve vplivajo na veselje do slikanja.

Razstavo je otvoril gospod Alojz Posedel, župan občine Žalec. Ponosen je, da se slikarska šola dogaja ravno v dvorcu Novo Celje. Kako tudi ne - Rudi Španzel se je rodil tu v bližini in je častni občan občine Žalec.

Udeleženci šole so radovedne obiskovalce povabili na hodnike in v sobane, kjer so bile razstavljene slike. Marsikdo med njimi je bil presenečen nad deli in njihovo dovršenostjo. Pa saj so učenci ustvarjali posamezno sliko ves dan ali celo več, pač toliko časa, dokler niso bili z njo zadovoljni mentorji in oni sami.
Med obiskovalci jih ni bilo malo, ki bi si želeli katero od slik kupiti, če bi le bila naprodaj.

Ko smo si vse slike dodobra ogledali, je prišel čas za dolg klepet, ob soju sveč na stopnišču in ob svetlobi reflektorjev v viteški dvorani. Do trdne noči, ko smo se morali posloviti. Seveda, nekateri so imeli malce solzne oči in večina nas je obljubila, da se naslednje poletje zopet vidimo.

Pred večernim zaključkom

2006-08-26T23:08:00.000+02:00

Petek, 25. avgust, je bil zadnji dan poletne šole in zato sila naporen.

Izbor slik za razstavo

Slike za razstavo je izbirala nadvse stroga komisija, ki so jo sestavljali Regina, Breda, Barbara, Dorian, Rok in pri grafikah še Bogdan.

Podpisovanje grafik
To je strašno zapleten postopek. Na grafični list se smeš podpisati le s svinčnikom. Podpis; ki ga sestavlja podatek o tem, za kakšno vrsto grafike gre (recimo linorez, suha igla, jedkanica...), koliko kopij si naredil in koliko je bilo vseh skupaj, naslov dela in končno ime in priimek. Ti podatki pa smejo biti zapisani le od roba do roba same grafike - ne velja pisati kar sem in tja po praznem papirju. Hm... težava je bila le v tem, da je radirk iz neznanega razloga že skoraj zmanjkalo.

... In majic
Podpisi na majicah bodo najbolj imeniten spomin na prijateljstva, ki so se stkala v osmih dneh druženja.

Medtem, ko je komisija zasedala in gubala čela, so se tamali preizkusili v nogometu, streljanju z lokom in streljanju z zračno puško.

Postavljanje razstave
Ko so se vsi po mili volji najedli čevapčičev, je bil že skrajni čas za postavljanje razstave. Brez snažilke seveda ni šlo in vsak je pomagal po svojih močeh.

Zadnji popravki in pikice na i

2006-08-24T23:54:00.000+02:00

Danes se je večina odločila za slikanje z oljnimi barvami, nekateri pa so se posvetili grafičnim tehnikam.

Do petih popoldne je bil še čas za zadnje popravke, novo senčenje, še zadnje poteze s čopičem in odtiskovanje najlepših odtisov za jutrišnjo razstavo.

Grafično tehniko suha igla tiskamo na vlažen papir, zato morajo odtisi takoj v grafični sušilnik, da se bosta papir in barva do jutri posušila.
Zakaj so grafične tehnike tako imenitne? Ker lahko narediš več enakih odtisov: za mamo, za babico in za sosedovo Špelo.

Zjutraj se sestane komisija, ki bo odločila, katera slika je primerna za razstavo.
Do takrat (čez noč) se slike sušijo v majhni sobici, zaklenjene s tremi ključi.

Počakajmo torej do jutri in se pustimo presenetiti!

Tretja skupina

2006-08-21T23:11:00.000+02:00

Vse dobre reči so (najmanj) tri, vsi najbolj vztrajni pa so v Novem Celju že tretjič - in nemara sploh ne zadnjič!
Pomoč pri odkrivanju skrivnosti likovnih veščin jim nudijo mentorica Regina Mratinkovič, grafik Bogdan Renko ter študenta Dorian Španzel in Rok Slana.

Luka Antič, Maja Grobler, Maša Šporn, Tajda Senič, Miša Murgelj, Maša Vizovšek, Adrijana Hlupič, Ane Mari Petre in Ana Goršek imajo nabolj zahteven program. Spoznavajo se z različnimi grafičnimi tehnikami in rišejo Srečka. Kdo je Srečko in kdo Kostko, uganite sami.

Tretji skupini so se pridružili trije "večerniki" iz šole za odrasle. Jelka Gorenak, Dušan Kovač in Stella Muzlovič so del svojega dopusta rezervirali za poletno šolo in v dvorcu vztrajajo vsak dan od desetih dopoldne pa do devetih zvečer.

Druga skupina

2006-08-21T22:52:00.000+02:00

V drugi skupini so zbrani izkušeni mački, ki so tu že drugič zapored: Jona Rak Koceli, Sandra Majhenšek, Blažka Sevčnikar, Tjaša Platovšek Košir, Maja Šaver, Matjaž Krašovc Anderlič, Sašo Škorjanc Avguštin, Neža Justinek, Lara Mastnak in Gal Rančigaj.

Nad njimi bdi profesorica Breda Bračko. Letos so se spopadli z risanjem s svinčnikom po opazovanju, s slikanjem tihožitja v akvarelni tehniki ter z grafiko: izdelali so osnutek za linorez, pripravili matrico in napravili nekaj odtisov.

Večina udeležencev je iz Savinjske doline. Kako neki je Lara izvedela za to šolo, ko je vendar iz Ljubljane? Lahko bi rekli, da dober glas seže v deveto vas - v tem primeru je bil to Jonin (dober) glas, kajti ona ji je zaupala, da se v tem koncu Slovenije med počitnicami dogaja nekaj strašno zanimivega!

Prva skupina

2006-08-21T22:16:00.000+02:00

Prvo skupino sestavljajo najmlajši udeleženci, ki so tu prvič: Tim Zazijal, Sara Cheba, Nina Čehovin, Katja Škorjanc, Živa Lencl, Sabina Kapus, Rebeka Tratnik in Marja Nikolčič. Izkušenj jim ne manjka. Vsi poleg rednega pouka obiskujejo likovni krožek ali izbirni predmet likovno snovanje, njihov likovni pedagog pa jih je seznanil s poletno šolo in jim jo priporočil.

Pod mentorstvom slikarke Barbare Zupanc rišejo s svinčnikom in ogljem, se urijo v risanju s tušem in slikajo s pasteli.

Delo se jim ne zdi naporno, četudi ustvarjajo pet do šest ur na dan. Sem in tja si vzamejo odmor, pomalicajo jabolko in se takoj spet lotijo dela. Tim, Katja, Rebeka in Sabina radi rišejo tudi doma, četudi bi lahko ves ljubi dan sedeli pred računalnikom ali televizijo. Pohvalno!

Drugi del prve skupine sestavljajo nagrajenci 12. slovenskega OTROŠKEGA GRAFIČNEGA BIENALA Žalec 2005, in sicer:

TADEJA MESARIČ, OŠ BOGOJINA
JONATAN SOBOČAN ZAJC, OŠ DAVORINA JENKA, CERKLJE
JURE PIRC, OŠ DUŠANA FLISA, HOČE
JASMIN JUŠIČ, OŠ DRAGOMILA BENČIČA BRKINA HRPELJE, KOZINA
MITJA ŠRAJ, OŠ PRIMOŽA TRUBARJA, LAŠKO
ROK BORŠTNAR, OŠ ANTONA AŠKERCA, RIMSKE TOPLICE
MAŠA LESJAK, I. OŠ ŽALEC

Nagrajenci del časa preživijo skupaj s prvo skupino, del časa pa v "grafičnem ateljeju", kjer spoznavajo skrivnosti tega načina likovnega izražanja. V največje veselje jim je bilo odkritje, da lahko grafiko odtisnejo ne le na papir, temveč tudi na majico.

Večina majic je že izgubila belino prvega dne: vsako od novih tehnik, ki jo morajo preizkusiti na papirju, preizkusijo tudi na svoji majici.

V petek bo razstava!

2006-08-21T21:51:00.000+02:00

Udeleženci poletne šole ustvarjajo s polno paro, kajti v petek bodo njihova dela razstavljena.
Vabilo je že sestavljeno:

Dragi starši in drugi prijatelji umetnosti!

V Novem Celju smo mladi umetniki pod mentorstvom mojstra Španzla že tretjič razširili svoja krila, se učili slikanja in drugih skrivnosti, ki jih razkriva ustvarjalno delo. Svetloba in senca živita hkrati in sta obe skupaj celota: bivanja, videnja, slikanja, doživljanja ...

Pridite in si oglejte sadove našega dela.
Na ogled jih bomo postavili
v petek, 25. avgusta, ob 19. uri
v dvorcu Novo Celje.

Odprtje razstave bomo popestrili s kulturnim programom.
Radostno vas pričakujemo.

Zavod za kulturo, šport in turizem, Žalec

Bo udeležencem uspelo?
Nedvomno. Bodo pa pred koncem poletne šole še pošteno vihteli čopiče - da o ostalih pripomočkih niti ne govorimo!

Prvi pravi odtisi

2006-08-20T23:41:00.000+02:00

Po dveh dneh muk in težav z nožiči, s popravki enkrat na enem, drugič na drugem koncu linoleja, z nekaj poskusnimi odtisi - so danes z Bogdanovo pomočjo in pod budnim Rudijevim očesom nastali končni izdelki, grafike na "nobel" papirju, take, da si zaslužijo več odtisov in da bi si jih želeli dobiti za rojstni dan vsi, ki tole prebirate.

Biseri Šempetra

2006-08-20T22:51:00.000+02:00

Govorimo o Šempetru v Savinjski dolini (od Celja je oddaljen 14 km).
Ker je nedelja, smo si popoldne vzeli prosto, se naložili na avtobus in odbrzeli do tja.
Nekdaj je skozi Šempeter vodila rimska cesta. Ob njej so si tedanji prebivalci postavljali grobnice, revnejši med njimi pa vsaj grobove, obložene s težkimi kamni. Prostor, kjer so si Rimljani postavljali grobnice, imenujemo nekropola - mesto mrtvih ali po naše grobišče.
Do odkritja nekropole je prišlo po naključju, leta 1952. Pri zemeljskih delih v sadovnjaku so naleteli na kip sedeče ženske. Pričeli so z izkopavanji, leta 1960 pa je v Šempetru nastal arheološki park s štirimi v celoti obnovljenimi grobnicami in številnimi manjšimi nagrobniki (povzeto po zloženki Pokrajinskega muzeja v Celju, avtorice Irene Lazar).

Ta park smo obiskali in skozenj nas je vodila prijazna vodička. Tu in tam je zanimiv komentar dodal še gospod Rudi.
Malce s težavo smo sledili razlagi, kajti pripekala je neznosna vročina!

Pa so v Šempetru poskrbeli tudi za tiste, ki se želijo ohladiti. Ne, ne s klimatskimi napravami, temveč z več kot tri milijone let staro podzemno jamo, ki jo imenujejo Pekel. Zakaj ravno Pekel in ne kaj drugega? Nad vhodom v jamo je narava v skalo zarisala podobo peklenščka - in če želiš vstopiti v jamo, se moraš izmuzniti prav med njegovimi nogami!

In že smo se znašli v podzemnem kraljestvu - občutki so bili podobni, kot bi se zaprli v domači hladlinik - vsaj kar se tiče temperature, ki ne preseže deset stopinj celzija.
Dobre pol ure smo se v spremstvu zgovorne vodičke potikali po jami. V "Peklu", ki ni pekel, saj je bil mrzel, smo se sprehodili med raznovrstnimi kapniki in po mostičkih nad brzicami Peklenščice. Skozi ozek prehod smo se prerinili do hrumečega slapa, iz jame pa prišli kakih sto metrov više kot smo vanjo vstopili.
Res, ohladitev nam je nadvse dobro dela!

Ogledali smo si torej dve znamenitosti Šempetra, ki sta po nastanku popolnoma različni: nekropolo, ki je delo človeških rok ter kraško jamo, ki jo je ustvarila narava sama.

Večerna šola za odrasle

2006-08-19T14:28:00.000+02:00

Od šestih do devetih zvečer so na vrsti odrasli. Dane Klinc, Marta Vošnjak, Barbara Dimec, Majda Smrkolj, Uroš Koceli, Melanšek Janko, Dušan Kovač, Milena Šelekar, Silva Galackaj, Justin Smrkolj, Lidija Hribovšek, Ivan Žurej, Mihaela Omladič, Jelka Gorenak, Stella Muzlovič, Irena Čmer in Kristina Kočevar - vsi so člani likovne sekcije KUD Žalec - imajo dve nalogi, ki jih bodo morali opraviti do naslednjega petka: akt in portret.

Ob tem se urijo še v pravilnem senčenju na odlitkih starogrških kipov. Kako narisati čisto navaden človeški uhelj? Zadeva je videti preprosta, dokler se reči ne lotiš resno - tedaj je potrebno veliko natančnega opazovanja, potrpežljivega skiciranja, radiranja, senčenja, popravljanja ...

Včeraj smo štartali

2006-08-19T08:48:00.000+02:00

Natančno ob desetih. Udeležence je najprej pozdravila Tanja Razboršek Rehar, direktorica Zavoda za kulturo, šport in turizem v Žalcu. Pravzaprav je njena krivda, da se je vse skupaj sploh začelo. Njena je bila namreč ideja, da povabi gospoda Rudija Španzla, da vodi poletno slikarsko šolo.

Prostori v graščini v Novem Celju so prav imenitni za ta namen. Iz graščine veje duh po starih časih in ker je dokaj zapuščena, vlada v njej tudi pridih srhljivosti. Rudija vse skupaj spominja na barok, pa na film Ples vampirjev režiserja Romana Polanskega. Če bi bilo v graščini še kaj zrcal, bi tudi v resnici ugotovili, kdo med nami je živ udeleženec, kdo pa vampir.

Brez panike! Vsi udeleženci so videti še kako živi, nihče nima prišiljenih sekalcev v ustih ali blede polti, ki bi spominjala na vampirje.

Največ živahnosti kažejo mentorji: slikarka Barbara Zupanc, profesorici likovne vzgoje Regina Mratinkovič in Breda Bračko, grafik Bogdan Renko ter glavni mentor Rudi Španzel. Ne le, da si vzame čas za prav vsakega udeleženca in mu svetuje, med nasvete vpleta anekdote iz življenja slikarjev in dejstva s področja likovne teorije. Tu sta še Rok Slana in Dorian Španzel, študenta Akademije lepih umetnosti v Benetkah, ki asistirata mentorjem.

Udeleženci - večinoma učenci zadnjih treh razredov devetletke, nekaj pa je tudi starejših - so, preden so začeli, pridno klepetali. Ko pa so se lotili risanja, je klepet zamrl, v gradu in pod šotori pred njim je zavladala tišina. Ne taka grobna tišina, kjer te je strah profesorjev, ona druga, ustvarjalna. Za ustvarjanje pač potrebuješ mir in tišino.

Kdo vse se še trudi, da vse teče kot po maslu? Kdo poskrbi, da so na voljo pripomočki, reflektorji, nenazadnje, da je kosilo pravi čas na mizi? Za to skrbijo trije: pedagoški vodja poletne šole Lidija Koceli, Uroš Govek in Boris Gorupič.

2006-08-14T18:31:00.000+02:00

Kaj neki pomeni chiaroscuro?

Chiaro - svetlo, scuro - temno. Slikanje oblik in prostora z igro svetlobe in sence – močna svetloba osvetljuje prostor, predmete in osebe, ustvarja močne svetlobne kontraste.
Nekaj o tem sem našla na wikipedii.

Zdaj mi je malce bolj jasno ...
Morda bo kaj več o tem povedal Rudi, ki bo vodil slikarsko šolo.
In kdo, presneto, je Rudi?
Rudi Španzel. Saj ga poznaš. Da ne? O, seveda ga poznaš. Njegovi portreti Prešerna, Jakoba Galusa, Jurija Vege in predvsem Ivana Cankarja so ti zelo ljubi. Akademski slikar Rudi Španzel je namreč poslikal slovenske bankovce, ki jih verjetno vsaj tu in tam držiš v rokah. Imaš še nekaj mesecev časa, da si bankovce natančno ogledaš - ker bodo kmalu odšli v zgodovino.

Zakaj mi je všeč slikar Rudi Španzel? Ker zna združiti realno z magičnim, torej običajen svet, kot ga vidimo, s svetovi iz domišljije.
Med pisatelji to obvlada Gabriel Garcia Marquez, mlajšim bralcem pa je znan Roald Dahl (Matilda).

Rudi Španzel - biografija

Rojen 18. decembra 1948 v Celju, doma iz rudarske Zabukovice. Osnovno šolo je končal v Grižah pri Žalcu in šolanje nadaljeval na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Po končani srednji šoli se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1971 diplomiral pri prof. Maksimu Sedeju. Študij je nadaljeval na slikarski specialki pri profesorjih Zoranu Didku, Gabrielu Stupici in Janezu Berniku ter na grafični specialki pri profesorjih Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku. Od leta 1971 živi in ustvarja kot svobodni umetnik v Ljubljani.
Imel je preko dvajset samostojnih razstav, doma in v tujini, za svoja dela pa je prejel številne nagrade.

Žalec

2006-08-09T12:19:00.000+02:00

Kaj vem o Žalcu? Prva asociacija je hmelj. Pivo. Ko sem imela približno šest let, je moja stara mama še varila pivo (temno). Ga je tudi posladkala, tako da je bil tisti srk, ki sem ga poskusila, kar užiten.

Dovolj za danes, to je samo test, da preverim, če bloganje (še) obvladam.

Nekoč sem ga, ampak tisto je bilo lahko - ker je bil dnevnik izmišljen, pisan v wordu, na splet pa ga je postavljal Bogdan.

Župcin dnevnik